Ko se pogovarjam z vodnicami in vodniki gozdnih terapij iz Slovenije in tudi drugih koncev sveta ugotavljamo, da se povsdo najde kdo, ki ne pozna te prakse, njegovo prvo vprašanje pa je: “Ali vi v gozdu objemate drevesa?!”
Lahko jih objemamo, ni pa nujno.
Kaj to pomeni?
Vodena gozdna kopel je praksa, ki pomaga sodobnemu človeku, ki je pod konstantnim stresom in težko izklopi tisti del živčnega sistema, vedno pripravljenega na beg, boj ali zamrznitev, da se ustavi in umiri. Tiste vodnice in vodniki, ki izhajamo iz šol, kjer je osnova relacijska gozdna terapija, verjamemo, da je terapevt gozd, naša naloga pa je pomoč ljudem, da se z gozdom povežejo, vzpostavijo odnos. To delamo s povabili, ki (v prenesenem pomenu) odpirajo vrata v gozd. Ljudem pomagamo, da čim bolj vklopijo svoja čutila, med katera spada tudi srce.
Povabila so res povabila. Ne gre za naloge, ki jih je nujno treba opraviti, ali za tekmovanja. Zato pravim, da med vodeno gozdno kopeljo lahko objemamo drevesa, a to ni nujno.
Tudi ko grem jaz sama v gozd, včasih objamem kakšno drevo. Spet drugič jih samo opazujem in občudujem, želim jim dati prostor in ne siliti vanje. Spet drugič pa objamem kakšno drevo samo z eno roko in si predstavljam, da sem čez ramo objela prijatelja, nekoga, ki ima poseben prostor v mojem srcu in me podpira. Kdaj pa kdaj pa se drevesu le približam, naslonim nanj svojo dlan ali čelo in globoko zadiham. Kadar potrebujem čas za razmislek, si najdem drevo, ki mi daje prostor za sedenje in razmislek ter mi hkrati ščiti hrbet.
Važno je, da se znamo vsaj za 15 minut ustaviti, si vzeti čas in se prepustiti trenutku. Mogoče bomo objeli drevo, ali pač ne. Vendar se bo šele takrat zgodila terapija, magija. Takrat damo priložnost in prostor naravi, da lahko pozdravi kakšen del našega telesa ali uma. Šele takrat lahko opazimo, da mi nismo center vesolja, ampak da smo samo en mali deleč vesolja. Če dovolimo, nas bo narava podprla in sprejela v svojo sredino, drugače se ne bo ozirala na nas in bo nadaljevala svoje življenje v lastnem tempu.
Ali vi objemate drevesa? Ali je to za vas nekaj povsem neumnega?
Prispevek sem napisala Katarina
Katarina Alič Čretnik sem žena, mama, hči, sestra, snaha, prijateljica, znanka, ženska. Po nazivih sem ANFT certificirana vodnica gozdne terapije, INLPTA certificirana NLP trenerka, profesorica ruščine in diplomirana sinologinja. Več kot 15 let sem delala v digitalnem marketingu, od 2023 pa vodim ljudi v gozd na gozdne kopeli. Pri tem se držim ANFT filozofije, ki jo je utemeljil njen ustanovitelj Amos M. Clifford, ki pravi, da je terapevt gozd. Vodnice in vodniki pa samo odpiramo vrata vanj. V godzu se ljudje lažje otresejo stresa, se napolnijo z novo energijo, vzpostavljajo odnos z naravo, s samim seboj in še čem, kar je večje od človeka. Poleg tega skrbim tudi za počitniško hiško Meliso in sprejemam njene goste.
Želite biti obveščeni o novostih, povezanih s počitniško hiško Meliso in gozdnimi terapijami?
Prijavite se na naše novice. Obljubimo, da naša sporočila ne bodo popolnoma preplavila vašega spletnega nabiralnika.
