Ljubezenska tragedija v Solčavi (iz leta 1938)

Mozirje, kjer stoji naša počitniška hiška Melisa je zelo blizu Solčavi, vasi skozi katero se peljete, ko greste občudovat eno najbolj znanih slovenskih alpskih dolin – Logarsko dolino, in je odlična destinacija za izlete, kadar spite kjerkoli v Zgornji Savinjski dolini.

Med izobraževanjem za lokalno turistično vodnico po Solčavskem (Robanov kot, Solčava, Podolševa, Matkov kot in Logarska dolina) sem z zanimanjem poslušala številne zgodbe s tega območja. Meni ena najbolj zanimivih zgodb je resnična zgodba o nesrečni ljubezni, ki so jo domačini poimenovali kar Zgodba o solčavskem Romeu in Juliji.

V začetku decembra sem bila na obisku v centru Rinka in radovednost (uživam v priložnosti, ko lahko kraje raziskujem sama brez posebnih časovnih pritiskov) me je zvlekla po stopnicah, ki peljejo k cerkvici Marije Snežne. Ob cerkvici je pokopališče, kjer sta pokopana ta nesrečna zaljubljenca. Spodaj si preberite kaj so o tej nesrečni zgodbi nekaj dni po tem, ko se je zgodila, zapisala v časopisu, ki ga takrat pripravljali in izdajali zamejski Slovenci v ZDA.

Prepis članka iz časopisa Prosveta: glasilo slovenske narodne podporne jednote, ki je izhajal v Chicagu. Prispevek je bil del rubrike Vesti iz Jugoslavije, to glasilo je izšlo 21. 3. 1938.

Ljubezenska tragedija v Solčavi

V soboto, dne 19. februarja (1938) sta se pripeljala v Solčavo v Savinjski dolini mlad moški in mlada elegantna žena. Najela sta v neki gostilni sobo in se vpisala v tujsko knjigo kot mož in žena z imenoma Jaroslav in Marija Sigur iz Zagreba. On je navedel, da je rojen 1909 v Zagrebu, ona pa, da je bila rojena 1915 na Dunaju. V tej gostilni sta ostala mlada človeka ves teden, hodila sta čez dan na sprehod, on zamišljen, ona na videz dobre volje. Vsako jutro so jima prinesli zajtrk v sobo, nakar sta poležavala še do opoldne, potem pa sta šla na sprehod. Pogosto sta odšla na pokopališče, a nihče ni mislil, da mislita na samomor. V soboto 26. februarja (1938) je ona prosila za račun in ga plačala. Oba sta bila videti zelo potrta. Ko sta šla spat, sta še naročila, naj ju zjutraj nič ne budijo, češ, da sta zelo utrujena.

V nedeljo zjutraj je domači fant slišal neko vzdihovanje iz sobe, kjer sta spala Zagrebčana, ni pa mislil nič hudega. Okrog 8. zjutraj so spet slišali vzdihovanje in stvar se jim je začela zdeti sumljiva. Ker do opoldne nihče ni ne klical ne prišel iz sobe, so potrkali na vrata, a nihče se ni odzval. Zvečer pa so na silo odprli vrata in — nudil se jim je strašen prizor. Na postelji je ležala mlada ženska mrtva in njene poteze na obrazu so kazale, da je umrla mirno, brez muk. Moški pa je ležal mrtev na tleh in bilo je videti, da je umrl v hudih mukah. Na mizi je bil denar za zadnjo noč in napitnina za služkinjo, zraven pa je ležal listek, kjer sta napisala svojo prošnjo, naj ju ne obducirajo, češ, da sta šla prostovoljno v smrt in v sporazumu, le pod pritiskom nesrečne ljubezni. S pogrebom naj počakajo, da pridejo sorodniki, ki sta jih že obvestila. Navedla sta tudi vrsto strupa in pripisala datum smrti. On se je podpisal: Jaroslav Sigur, Kraljice Marije ulica 38, ona pa: Marija Jaris-Susič. Torej ni bila Sigurjeva žena. Na posteljni omarici je ležala tudi brizgaljka, s katero je Sigur svoji ljubici vbrizgnil morfija, da je laže prenašala bolečine zastrupljenja. Svoje stvari sta lepo pospravila, ona v kovčeg, on v nahrbtnik. Zraven sta bili legitimaciji, po katerih so ugotovili, da je bil on veterinar na univerzi v Zagrebu, ona pa soproga banovinskega uradnika v Zagrebu. Dan pred samomorom sta odposlala eno priporočeno in dve navadni pismi.

Že v pondeljek so prispeli v Solčavo njeni sorodniki, mati, brat in mož, naslednji dan pa brat in svakinja Sigurjeva in kakih 10 športašev, njunih prijateljev.

Izvedele so se tudi tele podrobnosti in vzroki samomora: Sušičeva žena se je smrtno zaljubila v Sigurja in Sušič je to vedel. Ni pa maral pristati na ločitev zakona. Dne 19. februarja je ona odpotovala, češ da gre na Reko k sorodnikom. Sigur pa je rekel svojim znancem, da odpotuje v Bohinj. Tako sta skupaj odpotovala v Solčavo. Ko je Sušič pisal sorodnikom na Reko, ali je žena že prišla tja, so odgovorili, da je na Reko sploh ni bilo. Sušiču je postalo jasno, da je odšla s Sigurjem. Pisal je za vsak slučaj pismo na Reko, da je pripravljen ločiti se od žene, toda tega pisma žena seveda ni dobila. Iskali so ju po raznih letoviščih v Sloveniji, a niso je našli. Pred samomorom je Sušičeva pisala možu, da ga še vedno ljubi, da mu je bila v Zagrebu zvesta, da pa se je zdaj zaljubila v drugega in ne vidi nobene druge rešilne poti, kakor smrt.

Ker sta v poslovilnem pismu prosila oba, naj ju ne prepeljejo v Zagreb, ampak ju pokopljejo v Solčavi, v planinskem raju, ki sta ga tako vzljubila. Pogreba se je udeležilo mnogo ljudi in grobova so zasuli s cvetjem.